Po vsem svetu kulture izgubljajo svoje jezike, svoj glas in prostore, v katerih živijo. UC-CIPO Obstaja zato, da to obrne: da prepozna vsako kulturo, zaščiti njeno identiteto in ji da trajen prostor, ki ga meje in čas ne moreta vzeti.
Kratka verzija, za vse, ki želijo razumeti, zakaj je to pomembno.
Denar ostane na vrhu. Javno in zasebno kulturno financiranje gre večinoma velikim institucijam v velikih mestih, ne skupnostim. Ta vzorec traja že štirideset let.
Financiranje odhaja od ustvarjalcev. Večji del tega denarja zdaj prehaja skozi gospodarstvo, univerze in raziskave, namesto k ljudem, ki dejansko ustvarjajo in nosijo kulturo.
Lokalne novice umirajo. Neodvisni in lokalni časopisi zapirajo svoja vrata. Samo Združene države so izgubile okoli 3.500 časopisov, približno 50 milijonov ljudi pa ima zdaj malo ali nič lokalnih novic.
Neodvisni mediji so povsod pod pritiskom. Svoboda tiska je na najnižji ravni v zadnjih petindvajsetih letih in upada v vseh regijah sveta, ne le na Zahodu.
Skupnostni prostori se zapirajo. Lokalna prizorišča in kulturni prostori zapirajo svoja vrata, medtem ko največji igralci poročajo o rekordnih prihodkih.
Skupnosti gradijo svoje. Skupnosti se odzivajo tako, da ustvarjajo svoje lastne medije, ki so v njihovi lasti, in to deluje. To je točno tisto, kar United Cultures se gradi.
To ni oddaljeno tveganje. Dogaja se zdaj, v vseh regijah, merjeno in dokumentirano.
Kulture ne sodijo znotraj sodobnih meja in ne končajo, ko se meja premakne. Kultura, izgnana iz svoje domovine, je še vedno ista kultura.
Ena sama kultura lahko živi v mnogih državah in regijah hkrati. UC-CIPO Registrira se enkrat, povezana z vsakim krajem, kjer živijo njeni ljudje, ne razdeljena s črtami na zemljevidu.
Imperiji se dvigajo in propadajo, meje pa se ponovno začrtajo. Registrirana kultura ohranja svojo identiteto in trajen zapis, ne glede na to, katera država zdaj upravlja njeno ozemlje.
Ko je skupnost razpršena zaradi konfliktov ali migracij, njeni člani ostanejo nosilci kulture. Izselitev ne izbriše pripadnosti in UC-CIPO prepozna kulturo, kjerkoli so njeni ljudje.
Država ni kultura. Ena država lahko vsebuje na desetine ali stotine različnih kultur, od katerih jih nihče ne priznava.
Države, kot so Indija, Nigerija, Indonezija in Papua Nova Gvineja, imajo vsaka na stotine kultur in jezikov. Vsaka od njih ima polno identiteto, ki jo je vredno varovati.
Podnacionalne, regionalne, avtohtone, manjšinske in diasporne kulture imajo enak položaj v UC-CIPO. Kultura ni nujno velika ali močna, da bi bila priznana.
Kultura se lahko UC-CIPO registrira preko svoje skupnosti, ne le preko vlade. Skupnost je lastnica svoje kulture; ministrstvo lahko podpre, vendar je ne poseduje.
Kjer je nevarnost največja, je zaščita na prvem mestu.
Kulture, katerih jezik je močno ogrožen ali ga govori le majhno število starejših, prejmejo prednostno podporo za registracijo in beleženje svoje dediščine, preden se ta izgubi.
Prioriteto dajejo skupnostim, izkoreninjenim zaradi vojne ali prisilne migracije, da se identiteta ohrani, tudi ko domovina ne more.
Ko so elementi kulture registrirani, so zasidrani na UC verigi: trajnem zapisu, ki ga ni mogoče spremeniti ali izbrisati, tudi če se skupnost razprši.
